To je stavek, ki ga pogosto slišim, ko se pogovarjamo o zdravju, prehrani in tem, kako lahko z vsakodnevnimi izbirami svoje telo podpiramo – ali pa ga tiho obremenjujemo.
Ljudje ga izrečejo s ponosom. Zveni kot zmes zdrave kmečke pameti, tradicije in sodobne ekološke zavesti.
In res – domače, lokalno, sonaravno – vse to ima svojo vrednost. Nedvomno.
A vprašanje, ki si ga velja postaviti, je:
Je domače in bio meso ali mleko res boljše za naše telo kot industrijsko pridelano?
Na prvi pogled bi večina odgovorila brez oklevanja: »Seveda!«
Domače zveni toplo, varno, povezano z naravo. Bio zveni čisto, brez kemije, bolj naravno.
In res – v določenih pogledih to drži.
A ko gre za zdravje našega telesa – za to, kako hrano presnavljamo, kako vpliva na naša jetra, črevesje, ožilje, hormone – potem se pokaže, da ta razlika ni tako enoznačna kot se zdi. Vidimo, da zdravo ni isto kot domače.
Kaj je res boljše v bio in domače pridelanih mesnih in mlečnih izdelkih kot v industrijsko proizvedenih?
– Manj pesticidov in antibiotikov (če gre za dosledno bio rejo)
– Lokalna pridelava pomeni manj transporta, manj embalaže, manj predelave
– Pogosto gre za bolj etične pogoje reje in pridelave
– Podpiramo kmete in manjše pridelovalce, kar ima vrednost za skupnost in okolje
Vse to so dejavniki, ki so pomembni – a so bolj okoljski, družbeni.
Ko pa se vprašamo:
“Ali domače in bio bolje deluje na moje telo? Na celičnem, hormonskem, presnovnem nivoju?”
… takrat odgovor postane bolj zapleten.
Telo ne bere etiket – bere sestavo
Telo ne loči med domačim in industrijskim mesom, če oba nosita iste biokemijske lastnosti.
Telo zna samo presnavljati – in se odzivati.
Meso je meso – tudi če je domače
Ne glede na to, ali je krava pasla travo ali stala v farmskem hlevu, bo meso vsebovalo:
- Nasičene maščobe, povezane z večjim tveganjem za srčno-žilne bolezni.
- Živalski holesterol, ki ga telo ne potrebuje in obremenjuje ožilje.
- Hemsko železo, ki je v presežku povezano z večjo pojavnostjo raka na debelem črevesju.
- Beljakovine, ki zakisajo telo in spodbujajo vnetne procese.
To niso domneve, to so ugotovitve številnih študij. Razlika med bio in ne-bio mesom, bio in ne-bio mlekom in mlečnimi izdelki ni pomembna za naše arterije, črevesje ali hormonsko ravnovesje.
Mleko je mleko – tudi če je “izpod domače roke”
Sveže, toplo mleko, nepasterizirano, naravnost izpod krave. Zveni nostalgično, celo romantično.
A vsebina ostaja:
- Laktoza, ki je večina odraslih ne prebavlja dobro.
- Kazein, beljakovina, ki se povezuje z avtoimunskimi stanji in tvorbo sluzi.
- Rastni hormoni, ki so namenjeni teličku – ne odraslemu človeku.
- Maščobe brez vlaknin, ki obremenjujejo prebavni sistem, jetra in žolč.
Vibracija hrane – tisto, česar ne vidimo, a telo čuti
Hrana ni le sestava – je tudi informacija.
Vsaka snov, ki jo damo vase, nosi energijski zapis. Čustveno in hormonsko stanje živali pred zakolom – strah, panika, agonija – se v obliki stresnih hormonov in živčnih prenašalcev shrani v mesu.
In ko to meso pojemo – to tudi vnesemo vase.
To ni filozofija – to je nevrobiologija. Kortizol, adrenalin, noradrenalin niso le prisotni – vplivajo na naše živčne poti, prebavo, razpoloženje.
Zato meso ni le vir beljakovin – je tudi nosilec vibracije trpljenja.
In telo to vibracijo prepozna in nanjo reagira.
Okoljska cena mesa – ki je ne plačamo takoj, a jo plačujemo vsi
Ne smemo pozabiti niti širše slike.
Živalska industrija – tudi »domača« – nosi s seboj:
– prekomerno porabo vode, zemlje, žit
– izpuste metana in drugih toplogrednih plinov
– krčenje gozdov za pašnike in krmo
– globalno neravnovesje v prehranski verigi – saj porabljamo vire za živali, namesto za ljudi
To niso zgolj številke – to je sistem, ki se odmika od naravnega ravnovesja.
In ko se odmika narava – se umika tudi naše zdravje.
Etika – tihi glas v nas, ki ga ni vedno lahko slišati
Ob vsem tem – ko govorimo o zdravju, vibraciji, okolju – je tu še nekaj, česar ne moremo prezreti.
Etični vidik.
Vprašanje življenja. Trpljenja. Svobode. Sočutja.
Večina ljudi noče, da bi žival trpela. Večina se zgrozi ob posnetkih klavnic – in se vpraša, kako je mogoče, da smo kot družba to normalizirali.
A potem pogledamo stran. Utišamo notranji nemir. Rečemo: »Ampak ta krava je bila pri nas, pasla se je, imela je ime…«
In res je. Morda je imela boljše pogoje.
A življenje je morala vseeno izgubiti zaradi naše navade. Ne zaradi nuje.
Tu ne gre za krivdo.
Gre za zavedanje. Za to, da odpremo prostor za vprašanje:
Ali je prav, da vzamemo življenje, če lahko živimo tudi brez tega?
Vsakič, ko izberemo obrok brez trpljenja, v svet pošljemo sporočilo:
Tudi življenje drugih čutimo kot enako pomembno.
In s tem ne nahranimo le svojega telesa – nahranimo tudi svojo vest, svojo dušo, svojo človečnost.
Telo, ko se utrudi, vname, razboli je glasnik.
Če določena hrana znova in znova sproža vnetja, prebavne težave, hormonska nihanja ali utrujenost – potem ne pomaga, da si rečemo, da je »bio«.
Telo si želi olajšanja – ne opravičil.
Rastlinska hrana – ni popolna, a je drugačna
Tudi rastline niso več, kar so bile. Da, tudi zelenjava je škropljena, gojena v rastlinjakih, pogosto obrana prezgodaj.
A kljub temu nosi nekaj, kar meso in mleko ne:
- Vlaknine, ki hranijo črevesno floro in čistijo telo.
- Fitosnovi, ki imajo protivnetne, antioksidativne in zaščitne učinke.
- Minerale in vitamine, ki delujejo v sinergiji – ne proti telesu.
- Ni holesterola. Ni stresnih hormonov. Ni zapisa smrti.
- In to ni ezoterika. To je biokemija.
Ne govorimo o odrekanju, temveč o izbiri
Tukaj ni vprašanje, ali ješ pravilno ali narobe.
Vprašanje je: Ali tvoje telo po tvoji hrani hvaležno zadiha ali pa z vsakim grižljajem malo bolj trpi?
A ni samo telo tisto, ki govori.
Govori tudi vest. Tihi notranji glas, ki ve, da je življenje vrednota – tudi kadar se ne sliši, ne oglaša in ne more pobegniti.
In če v sebi začutite, da bi morda lahko jedli manj živalskega – ne iz občutka krivde, ampak iz želje po več lahkotnosti, več sočutja – potem vas vabim, da si dopustite raziskovati.
Korak za korakom.
Ne rabite vedeti vsega – dovolj je, da ste pripravljeni slišati. Telo. Srce. Vest. In si dati priložnost za drugačno pot.
