3-dnevni odmik z delavnico priprave zdrave hrane ni samo doživetje, kar se tiče okusov, ampak je to celostno doživetje. Tako, Marija, kot si ti peljala ta Odmik - kuhanje, recepti, razvajanje brbončic, razvajanje duše, čudovita družba, v čudoviti naravi - same desetke. Trikrat na dan smo se najedli do obisti, kot kralji. Zvečer smo imeli dve predavanji - o čustveni in telesni lakoti in o prehranjevanju brez štetja kalorih - ki jih je vodila Marija, in je bilo res profesionalno izvedeno. Ceu dan smo hodili po čudovitem Pohorju, se kopali pri Črnem jezeru, pa Tihem jezeru. Tukaj sem spoznala, da hrana, če je hrana polnovredna, ni samo zdravilo. Da te ta hrana hrani čustveno, da te poboža po srčku, da zadovolji vse fizične potrebe in še mnoge druge. Naučila sem se predvsem to, da se vse da, če se poskusi. Veganska prehrana mi ni bila znana, in to je bilo zame eno novo odkritje. In sem res vesela, da sem se sploh odločila in da si mi ti, Marija, odprla oči, da je veganska hrana polnovredna in da lahko s to polnovredno hrano brez težav preživimo – brez mlečnih izdelkov, kot tudi, seveda, tudi brez mesa. “Torej nisi bila lačna?” Kje pa. Tukaj nikoli nisem bila lačna, ves čas sem bila sita. „Torej, da ne moreš dreves podirat, če ne ješ mesa – ne drži?“ Nikakor ne. Energije je še več kot preveč. Tako da – s to hrano lahko ne samo da podiraš drevesa, lahko tečeš maraton, lahko delaš kar želiš. In gore premikaš. In prav zares – gore premikaš. Dobiš več energije. Dvigneš nek nov nivo svoje zavesti.

3-dnevni odmik z delavnico priprave zdrave hrane ni samo doživetje, kar se tiče okusov, ampak je to celostno doživetje. Tako, Marija, kot si ti peljala ta Odmik - kuhanje, recepti, razvajanje brbončic, razvajanje duše, čudovita družba, v čudoviti naravi - same desetke. Trikrat na dan smo se najedli do obisti, kot kralji. Zvečer smo imeli dve predavanji - o čustveni in telesni lakoti in o prehranjevanju brez štetja kalorih - ki jih je vodila Marija, in je bilo res profesionalno izvedeno. Ceu dan smo hodili po čudovitem Pohorju, se kopali pri Črnem jezeru, pa Tihem jezeru. Tukaj sem spoznala, da hrana, če je hrana polnovredna, ni samo zdravilo. Da te ta hrana hrani čustveno, da te poboža po srčku, da zadovolji vse fizične potrebe in še mnoge druge. Naučila sem se predvsem to, da se vse da, če se poskusi. Veganska prehrana mi ni bila znana, in to je bilo zame eno novo odkritje. In sem res vesela, da sem se sploh odločila in da si mi ti, Marija, odprla oči, da je veganska hrana polnovredna in da lahko s to polnovredno hrano brez težav preživimo – brez mlečnih izdelkov, kot tudi, seveda, tudi brez mesa. “Torej nisi bila lačna?” Kje pa. Tukaj nikoli nisem bila lačna, ves čas sem bila sita. „Torej, da ne moreš dreves podirat, če ne ješ mesa – ne drži?“ Nikakor ne. Energije je še več kot preveč. Tako da – s to hrano lahko ne samo da podiraš drevesa, lahko tečeš maraton, lahko delaš kar želiš. In gore premikaš. In prav zares – gore premikaš. Dobiš več energije. Dvigneš nek nov nivo svoje zavesti.

3-dnevna delavnica polnovredne rastlinske prehrane. Jaz sem ji na hitro rekel veganske hrane. Pa me je Marija takoj opomnila, da to ni veganska hrana – da veganska, če je procesirana, ni nujno zdrava. Saj je prehrambena industrija hitro zavohala posel in razširila svoje lovke in naredila ogromno veganskih sirov, namazov, klobas, burgerjev … kar ni nujno zdravo. Če pa jemo polnovredno rastlinsko – v taki obliki, kot nam jo vesolje ponuja – pa je to najboljše za nas. Če ste videli slike, izgledajo, kot da smo bili na fotošutingu za prehrano. Vsak krožnik lep za oči, dober za želodec, pomirja dušo. Marija je pri jedilniku gledala, da so bile vlaknine in beljakovine zastopane, da smo bili siti, polnovredni ogljikovi hidrati za energijo in sitost, zdrave, rastlinske maščobe za pravilno delovanje telesa in okus. Hrana je bila res dobra. In to pišem kot nekdo, ki je včasih jedel meso trikrat na dan in mu je bil najhujši dan veliki petek, ko je krščanski post. Zajtrk smo imeli ob 8.00 in nato smo vsi zdržali do kosila, ki je bilo ob 15.00. Vmes smo bili na izletu. Sicer mi je notranja ura, ki ima svoje navade, govorila, da je čas za hrano, vendar to ni bila prava telesna lakota. Bolj navada. Rastlinski ocvirki so prepražena čebula, kokosova mast in posušena jabolka, ki tvorijo res dober okus. Vsaka solata je vsebovala ali stročnico (čičeriko, lečo), ali polnovredno žito, kaše … in pa kombinacije sadja, zelenjave. Vsakič smo se najedli preveč. Osebno – najprej, ker je bilo res dobro, in drugič za vsak slučaj, da ne bom potem lačen. Po treh dneh sem imel pol kilograma manj. Poseben izziv je bilo tudi čuječe prehranjevanje. Ko jem in sem prisoten pri žvečenju, okušanju, spoznavam svojo nestrpnost – in ponovno smo pri navadah, ki nas držijo v železni srajci. Če bi moral izbrati eno samo stvar, s katero nadaljujem doma, bi bila to: čuječe prehranjevanje, ker v njem prepoznavam sebe; ali dekoracija in barvna paleta hrane, ker tudi oči jedo ali vnos vsaj enega polnovrednega, rastlinskega obroka na dan, ker že majhen korak naredi razliko.