»Če med postenjem ne uživam hrane – ali bom izgubil/a mišice?«
Kratek odgovor je: ne. Organizem pri postenju najprej izčrpa zaloge, ki jih ima na voljo v treh različnih virih. Šele ko bi bili vsi ti viri izčrpani, bi posegel po vitalnih strukturah, kamor sodijo tudi mišice. Najprej porabi glukozo v krvi in glikogen v jetrih ter mišicah. Ko se te zaloge zmanjšajo, se ne zgodi zlom, temveč prilagoditev. Aktivirajo se procesi notranje racionalizacije, med njimi tudi avtofagija. Ob daljšem postenju telo kot glavni vir energije uporablja maščobne zaloge.
Mišice pridejo na vrsto šele takrat, ko so vsi ti trije viri izčrpani – do česar pri zavestnem, časovno omejenem postenju ne pride.
Kaj pa beljakovine – ali odsotnost vnosa ne pomeni izgube mišic?
Tu se pogosto pojavi povsem razumljiva dilema: če med postenjem ne vnašam beljakovin, ali to ne pomeni, da telo nima gradnikov in bo zato začelo razgrajevati mišice? Na prvi pogled se zdi logično. A telo ne deluje po principu sprotnega vnosa. Ima notranje zaloge in zelo natančen sistem razporejanja virov. Med postenjem ne ostane brez aminokislin. Teh ne potrebuje nujno iz hrane v tistem trenutku, saj jih pridobiva tudi z razgradnjo starih, poškodovanih in neučinkovitih struktur v procesu avtofagije ter iz lastnega notranjega bazena.
Zato odsotnost vnosa beljakovin med postenjem ne pomeni, da telo takoj poseže po mišicah. Dokler ima druge vire energije in dokler zaznava uporabo mišic, jih varuje.
Kako mišice sploh nastajajo – in kaj je pri tem res ključno
Mišice ne nastajajo zato, ker jemo beljakovine. Nastajajo kot odgovor na signal, ki ga telo prejme. Ta signal prihaja predvsem iz uporabe telesa. Ko se gibamo, ko hodimo, nosimo, stabiliziramo telo in uporabljamo mišice v vsakdanjem življenju, možgani dobijo jasno sporočilo: to tkivo je potrebno. In tisto, kar je potrebno, telo ohranja.
Pomembno vlogo ima tudi živčni sistem. Mišice niso samostojna struktura, temveč del stalnega dialoga med možgani in telesom. Bolj ko je gibanje redno, zavestno in usklajeno, močnejši je signal za ohranjanje mišične mase.
Zelo pomembno je tudi hormonsko okolje. Mišice se ne obnavljajo v stanju kroničnega stresa. Visok kortizol, stalno povišan inzulin in pomanjkanje počitka delujejo proti mišični regeneraciji. Postenje, kadar je časovno omejeno in varno, pogosto ustvari ravno nasprotne pogoje – več rastnega hormona, boljšo presnovno fleksibilnost in več prostora za obnovo.
Hrana pri tem sekundarna. Deluje kot gradnik, ne kot sprožilec. Če ni signala uporabe, regeneracije in hormonskega ravnovesja, tudi popolna prehrana ne bo zgradila mišic. Ko pa so ti pogoji prisotni, telo zna zelo učinkovito upravljati z lastnimi viri – tudi v obdobjih, ko hrane začasno ni.
Mišice so vitalno tkivo, ne rezerva
Mišice omogočajo gibanje, stabilnost, presnovno ravnovesje in prilagajanje okolju. Prav zato niso rezervni vir energije. Telo se jih dotakne šele takrat, ko nima več nobene druge možnosti. To ni začetek postenja. To je skrajna faza izčrpanosti – in do nje pri zavestnem, časovno omejenem postenju ne pride.
Če se med postenjem pojavi skrb, da zaradi odsotnosti beljakovin mišice »nimajo iz česa živeti«, je dobro vedeti: mišice ne upadejo zato, ker beljakovin nekaj dni ne vnašamo, temveč takrat, ko jih dlje časa ne uporabljamo, ko je telo v kroničnem stresu in ko je izčrpano.
Pri postenju telo sodeluje.
Pri nekajdnevnem zavestnem postenju se delež maščobne mase zmanjšuje, delež mišične mase pa se relativno povečuje, saj telo postane presnovno učinkovitejše in mišice ohranja.
Če čutite, da bi ti takšen varen in razumevajoč pristop koristil, si več o 30-dnevnem vodenem detoksu telesa in duha lahko prebereš tukaj:
👉 https://zivetipolno.si/7-dnevni-oddih-s-post
