To je eden najpogostejših stavkov, ki jih slišim, ko odpremo temo o prehrani.
Pride hitro, skoraj refleksno – kot obramba uživanju mesa, mlečnih izdelkov, industrijsko predelane hrane.
In veste kaj?
Ta stavek ni napačen.
Je pa nepopoln.
Živimo v svetu, kjer popolnosti več ni
Hrana danes ni več to, kar je bila.
Ni več samo sadež narave, ampak pogosto produkt sistema, ki temelji na količini, hitrosti, donosu.
Sadje in zelenjava sta res velikokrat škropljena, obdelana, pridelana z daljšim transportom, skladiščena, včasih celo gensko spremenjena.
To je realnost, ki je ne zanikam.
Ampak zdaj pride ključno vprašanje:
Ali to res pomeni, da je vseeno, kaj damo vase?
Ali pa obstaja razlika – globoka razlika – med:
– hrano, ki je morda obremenjena s pesticidi in kemijo,
– in hrano, ki že v svoji osnovi bremeni telo: sproža vnetja, zakisa, ruši hormonsko ravnovesje, obremenjuje jetra, črevesje, srce in misli?
Kaj dejansko vnašamo s sodobnimi živalskimi živili?
Veliko več kot si želimo priznati.
Gre za:
– antibiotike, ki rušijo našo črevesno floro,
– hormone za pospešeno rast, ki vplivajo na naš hormonski sistem,
– stresne toksine, ki nastajajo ob življenjskih pogojih, zakolu, transportu
– nasičene maščobe in živalski holesterol, ki so lahko predhodnik vseh kroničnih bolezni
– hemsko železo, povezano z večjim tveganjem za nekatere oblike raka,
– in beljakovine, ki ob rednem uživanju zakisajo telo in povečujejo vnetno obremenitev.
Ob vsem tem se pogosto sprašujem:
Je res pravi izgovor to, da so tudi rastline škropljene?
Kaj pa biološko meso in domače mleko? Tudi to ne škoduje?
Pogosto slišim:
»Ampak jaz jem samo meso, doma pridelano. Krava je zunaj, jedla je travo. Mleko je domače. To je zdravo!«
In razumem ta pogled. V času naših babic je bilo to nekaj povsem običajnega – živali so bile del dvorišča, antibiotikov in hormonov ni bilo na voljo, mleko je bilo sveže, količine zmerne, ritem naraven. A danes vseeno velja premislek – tudi tukaj.
Zakaj?
Tudi najbolj domače meso je še vedno živalski produkt, ki po naravi vsebuje: – nasičene maščobe,
– živalski holesterol,
– beljakovine, ki zakisajo telo,
– in hemsko železo, ki je povezano s povečanim tveganjem za raka debelega črevesa.
Tudi domače mleko vsebuje: – kazein, beljakovino, ki sproža sluz, vnetne odzive in lahko vpliva na imunski sistem,
– hormone, saj je kravje mleko namenjeno rasti teleta – ne uravnavanju človeškega hormonskega sistema,
– naravne maščobe živalskega izvora, ki vplivajo na presnovo, črevesje in ožilje.
In še nekaj: ali res veste, da žival ni bila hranjena s hormoni, da je hitreje rasta in preventivno z antibiotiki?
In še nekaj:
čeprav je žival jedla travo, je še vedno morala umreti, da smo jo pojedli.
Z njo pa se v telo poleg etične dileme prenese tudi energijski zapis trpljenja, strahu, bolečine – ne samo hranilne snovi.
Domače ne pomeni, da je prijazno tudi do telesa
Domače meso ni industrijsko – to je res.
Je pa še vedno živalska hrana, ki je za človeka fiziološko težje prebavljiva, presnovno bolj obremenjujoča hrana, ki je brez vlaknin – kar vpliva na črevesje, jetra, ledvice, hormone, težo in počutje.
Zato tudi biološka, lokalna živila živalskega izvora niso rešitev za vsak dan.
Morda so samo malo manj škodljiva kot industrijska – a to še ne pomeni, da so zdravilna.
In če iščemo pot k zdravju, vitalnosti, jasnosti, potem nas bo slej ko prej poklicala bolj rastlinska, nežna, naravna in celostna prehrana, ki ni zdrava samo za naše telo ampak za cel sistem v katerem živimo in se gibamo.
Kaj pa rastlinska hrana?
Res je – ni idealna.
A razlika je v učinku na telo.
Tudi rastlinska hrana, čeprav prežeta s kemijo, še bolj vedno podpira:
– zdravje črevesja,
– delovanje jeter,
– uravnavanje hormonov,
– srčno-žilni sistem,
– in duševno počutje.
Rastline vsebujejo vlaknine, antioksidante, vitamine, encime, zaščitne fitosnovi – vse to so zavezniki telesa in ravnovesja in zdravja nas in planeta.
In kjub kemiji, imamo še vedno moč, da vpliv teh snovi zmanjšamo:
– z biološko predelnimi živili, dobrim pranjem in namakanjem,
– z lupljenjem in sezonsko izbiro,
– z zmernostjo in raznolikostjo,
– ter z zavestjo, s katero pripravljamo obrok.
Zdravje ni v popolnosti – zdravje je v zavestni izbiri
Zdravje ni igra popolnosti.
Je umetnost vsakodnevnega izbiranja tistega, kar najmanj škoduje in največ podpira.
Ne gre za prepovedi, omejitve, strah.
Gre za stik. Zavedanje. Poslušanje telesa.
Ker zdravje ni samo hrana.
Je tudi misel, ki pomirja – ali vznemirja. Je vest, ki se oglaša.
Je občutek, ko smo v stiku s sabo – ali pa se od sebe oddaljimo.
Je dih, ki teče – ali zastaja.
Je dejanje, ki podpira življenje – ali pa ga tiho izčrpava.
Vsaka izbira šteje
Najlažje je reči: »Saj ni razlike. Saj nič ni več zdravo.«
Ampak to je samo izgovor, da ostanemo v starem.
Raje se vprašajmo:
Kaj me podpira? Kaj me bremeni? Kaj mi daje jasnost? Kaj me zamegli?
Tudi škropljena rastlina, pripravljena z ljubeznijo, izbrana z zavedanjem,
je manj škodljiva kot izdelek, ki nastaja v sistemu pohlepa, trpljenja in izčrpavanja.
Zdravje je odnos
Do telesa. Do hrane. Do sebe. Do življenja.
In ta odnos lahko spreminjamo – vsak dan znova.
Ne s perfekcionizmom, ampak s prisotnostjo.
Naj vam bo ta zapis spodbuda.
Da boste, naslednjič ko slišite »tudi rastline so škropljene«, samo pokimali –
in izbrali tisto, kar življenje hrani in podpira.
Z ljubeznijo,
Marija
