V življenju pogosto ne moremo spremeniti vsega, kar se nam dogaja. Pridejo trenutki, ki jih nismo izbrali – bolečine, izgube, bolezni, občutek praznine, razočaranja. Pridejo dnevi, ko se zdi, da nas življenje preizkuša na vseh ravneh.
A nekaj je vedno v naši moči:
kako se odzovemo.
In prav tukaj – med dogodkom in odzivom – se skriva naša notranja svoboda.
Tista svoboda, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin, temveč od notranje naravnanosti.
Tista svoboda, ki je ne more vzeti nihče – razen mi sami.
To je tudi bistvo postenja.
Svoboda ni v nadzoru – je v spremembi odnosa
Zunanje odvisnosti – od hrane, od odnosov, od dela, celo od iskanja potrditve – vse imajo skupno točko:
v nas nekaj išče pomiritev, potrditev, zapolnitev praznine.
Toda ta praznina ni sovražnik.
Je prostor, kamor se lahko naselimo – s prisotnostjo, z ljubeznijo, z zavedanjem.
Postenje ne pomeni nadziranja telesa.
Postenje pomeni vabilo k drugačnemu odnosu do sebe.
Postenje ni kaznovanje, je stik.
Postenje ni odvzemanje, postenje je osvobajanje.
Zorenje – pot iz “moram” v “hočem”
Tisti, ki se začnejo postiti iz »moram« (moram shujšati, moram se očistiti, moram se dokazati), pogosto naletijo na odpor.
Tisti, ki pa začnejo iz prostora »hočem« – hočem razumeti, hočem raziskati, hočem občutiti stik – pa odkrijejo nekaj dragocenega:
🔹 občutek notranje moči,
🔹 tišino pod hrupom misli,
🔹 zaupanje v modrost telesa,
🔹 svobodo izbire.
In takrat postenje postane nekaj več kot fizični postopek.
Postane pot vračanja k sebi.
Postenje – več kot le vzdržnost od hrane
Postenje ni kazen in ni odrekanje. Je povabilo.
Postenje je povabilo, da se zaustavimo. Da prepoznamo avtomatske odzive.
Da začutimo lakoto – fizično ali čustveno – in je ne preskočimo takoj.
Postenje je povabilo k temu, da ostanemo prisotni z vsem, kar se pojavi, tudi če je neprijetno.
Ker prav tam – v nelagodju, ki ga običajno zadušimo z dejanjem – leži priložnost za zorenje.
Skozi postenje začnemo čutiti, kako pogosto jemo, ker smo žalostni, dolgočasni, vznemirjeni, razočarani.To je čustveno hranjenje – hranjenje, ki ni odziv na telesno lakoto, temveč na čustveno praznino, stres ali nelagodje. Prepoznati čustveno hranjenje pomeni stopiti prvi korak k osvoboditvi iz nezavednega kroga begov.
A telo je modro.
Če mu damo čas in prostor, začne govoriti.
Ne s kriki, ampak s tiho resnico:
“Zdaj me končno slišiš.”
Epiktet in moč notranje izbire
To globoko modrost je znal izraziti tudi Epiktet, eden največjih stoiških mislecev, ki je živel v 1. stoletju po Kristusu. Bil je suženj. Ni imel nadzora nad svojim telesom, nad svojim položajem v družbi – a je imel nadzor nad nečim, kar mu nihče ni mogel vzeti: svoj odziv.
Učil je, da človek lahko izgubi vse – status, svobodo, celo telo – a ne more izgubiti svojega notranjega dostojanstva in pravice do izbire, kako se bo odzval.
»Ne vznemirjajo nas stvari same po sebi, temveč naš pogled nanje.« – Epiktet
Ta stavek je ključen tudi pri postenju.
Ni stvar v lakoti.
Ni težava v hrani.
Ni problem v občutku praznine.
Težava je v tem, kako te trenutke dojemamo – kot grožnjo, kot napako, kot nekaj, česar se je treba znebiti.
In prav tukaj se zgodi premik – ko odrekanje postane povabilo in ne sovražnik.
Ko ne reagiramo, ampak se zavestno odzovemo.
Ko iz avtomatizma preidemo v zavest.
Postenje kot ogledalo naših odvisnosti
Čustveno hranjenje je ena izmed najzgodnejših oblik tolažbe. In če ni bilo prostora za izražanje čustev, smo si našli način, kako “preživeti” – pogosto s hrano. Postenje nas postavi v neposreden stik z odvisnostmi, ki jih velikokrat sploh ne prepoznamo: – od hrane, – od občutka varnosti, – od ugodja, – od nadzora, – od potrditve.
Postenje nas opomni, da nismo več otroci.
Da smo danes odrasli.
In da imamo danes moč izbirati drugače.
To ni le telesni proces. Je pot zorenja.
Iz »moram jesti« v »morda to ni lakota, ampak žalost«.
Iz »rabim nekaj takoj« v »lahko počakam in opazujem«.
Iz »nisem dovolj« v »zmorem biti s sabo, tak kot sem«.
Zorenje: iz drugih – k sebi
Notranja svoboda ni stvar nadzora nad vsem.
Je sprememba odnosa do stvari, ki jih ne moremo nadzorovati.
In to zahteva zrelost. Potrpežljivost. Sočutje.
To ni pot, ki se zaključi z enim postom.
Je pot, ki nas uči, da z vsakim postom, vsako prekinitvijo vzorca, okrepimo zaupanje vase.
Da začnemo živeti iz sebe – ne iz potreb drugih, ne iz preteklosti, ne iz starih ran.
Manj zunanjega – več notranjega
V svetu, ki nas neprestano žene k več, postenje vabi k manj. Manj dražljajev. Manj begov. Manj strahu pred praznino.In ko se ustavimo … Ko dopustimo tišino … Ko slišimo telo … … takrat se zgodi nekaj tihega in svetega: spet postanemo celoviti. Postenje ni odrekanje. Je odločitev. Odločitev za stik. Za zavest. Za zorenje. In – kot nas uči Epiktet – prava svoboda nikoli ne pride od zunaj.
Resnično svoboden je tisti, ki zmore biti miren v viharju, ki ne reagira na vsak dražljaj, ki zna izbrati svojo pot – tudi takrat, ko bi bilo lažje zbežati.
Naj bo postenje naš prostor svobode.
Naj bo postenje naš stik z modrostjo, ki nam že ves čas šepeta:
“Zmoremo. Dovolj smo. In izbira je naša.“
