Postenje se ne prične z dnevom, ko prenehamo jesti in začnemo uživati tekočo hrano. Prične se veliko prej – z razmišljanjem o postenju in z odločitvijo za postenje. Običajno je to kar daljši proces.
Odločitev za postenje je tista ključna točka, je globoka zaveza, kjer se začne naša notranja priprava, ki je prvi korak v smeri transformacije, ki nas vodi na poti do želenega cilja.
Odločitev za postenje zahteva jasno namero, zakaj se želimo postiti. Morda si želimo očistiti telo, pozdraviti nekatere simptome, umiriti um, poglobiti duhovno prakso ali preprosto narediti nekaj dobrega zase. Ne glede na razlog, ko se odločimo za post, začnemo z zavestnim sprejemanjem spremembe. Post ni zgolj odpoved hrani; je zaveza, da bomo stopili iz cone udobja, prisluhnili svojemu telesu in se soočili s svojim notranjim svetom.
Soočenje s strahom in strahospoštovanjem pred postenjem
V trenutku, ko se odločimo za postenje, se v nas začne odvijati zanimiv notranji proces. Naš um se pripravlja na spremembo, naše telo se začne prilagajati, naša čustva pa se soočajo z izzivom, ki ga ta odločitev prinaša. Pogosto se ob tem pojavijo strah ali strahospoštovanje pred novim. Naša naravna potreba po hrani in udobju ter navade, ki smo jih zgradili skozi leta, nas lahko napolnijo z dvomom, če bomo zmogli, ali se bomo znali upreti želji po hrani, ker tako radi jemo in ker nam hrana daje občutek varnosti in zadovoljstva.
Strah pred neznanim je povsem naraven. Ko se odločimo za post, se podamo na neznano pot, kjer se odpovedujemo nečemu, kar nam je blizu in nam prinaša občutek zadovoljstva in mnogokrat tolažbe. Hrana je pogosto povezana ne le s fizično potrebo, ampak tudi s čustvi – je tolažba v trenutkih stresa – običajno pojemo veliko več, kot potrebujemo -, je način praznovanja veselih dogodkov, povezana je z druženjem, navadami in kulturnimi rituali. Zato se v trenutku, ko se odločimo za post, soočamo z občutkom, da se odpovedujemo nečemu zelo pomembnemu in znanemu.
Strahospoštovanje pred postenjem izhaja tudi iz spoštovanja do moči te prakse. Vemo, da post ni le preprosto odrekanje hrani; gre za potovanje vase, kjer se lahko srečamo z nepredelanimi čustvi, mislimi, omejitvami in vzorci, ki smo jih morda dolgo časa nosili v sebi. Vemo, da nas post lahko preoblikuje, in to spoštovanje do tega procesa lahko prebudi občutek negotovosti ali dvoma – ali smo pripravljeni na to potovanje, ali bomo zmogli zdržati, se soočiti z izzivi, ki jih prinaša?
Dvom, če bomo zmogli, je povsem naraven odziv, saj postenje preizkuša našo voljo, potrpežljivost in vztrajnost. Radi jemo, ker nam hrana nudi občutek udobja in užitka. Morda se bojimo, da bomo občutili preveč lakote ali da ne bomo imeli dovolj moči, da vztrajamo. Vendar je pomembno vedeti, da vsak dvom nosi tudi seme rasti. Prav ti dvomi so priložnost, da prepoznamo svoje meje in jih postopoma premikamo. Strah nam kaže, kje se počutimo ranljive in kje lahko rastemo.
Kako se soočiti s tem strahom in strahospoštovanjem? Prvi korak je, da ta občutek prepoznamo in ga sprejmemo kot del naravnega procesa. Strah nam kaže, da smo na pragu nečesa pomembnega, nekaj, kar nas lahko spremeni in preoblikuje. Namesto da bi se strahu izogibali, ga lahko sprejmemo kot sopotnika na poti. Lahko si dovolimo občutiti ta strah in ga raziskati – kaj nam želi povedati? Kakšna prepričanja ali omejitve se skrivajo za njim?
Ko dovolimo strahu, da se izrazi, brez da bi ga potlačili ali ga poskušali takoj premagati, postane naš učitelj. Sporočamo si, da je v redu čutiti strah, saj je ta naraven odziv na spremembo. Strahospoštovanje pa nas spominja na moč in globino posta kot prakse, ki presega zgolj fizični vidik in nas vabi v globoko duhovno in osebno izkušnjo.
Postenje je priložnost, da se soočimo s temi strahovi in dvomi ter prepoznamo svojo notranjo moč, ki se skriva prav v teh trenutkih negotovosti. Ko zaupamo v svojo sposobnost, da zmoremo, kljub temu da radi jemo, odkrivamo, da je naša volja močnejša od vsake navade, da je naša namera globlja od vsakodnevnih želja, in da smo sposobni veliko več, kot si mislimo. In tukaj se srečamo s preraščanjem in preseganjem.
POSTENJE JE NA LASTNO ODGOVORNOST, PRED POSTENJEM SE POSVETUJTE Z ZDRAVNIKOM.
