Marija Kure iz knjigice Expres Na potki za dvig energije, avtorice Slavice Biderman
Vsi, ki me poznajo, vedo, da me je vedno zeblo. V službi sem nenehno zapirala okna, sedela v jopici in ugašala klimo. Na meditaciji sem bila skrbno povita, medtem ko so drugi sedeli v kratkih rokavih in se čudili moji potrebi po toploti.
Zimo sem marala samo zaradi snega in nestrpno čakala maj, da so se dnevi pričeli ogrevati in da se je ponovno pričel del leta, ko mi je bilo končno toplo.
Vedno sem oboževala vodo. V njej sem se počutila kot riba, kot morska deklica in odkar pomnim, počela raznovrstne vragolije. Vsi pomoli so bili moji, vsaka skala primerna za skok – seveda na glavo.
Ko sem odrasla, sem pričela odkrivati lepote naše krasne butične dežele in njene vode, ki so v bližini izvira tudi poleti izjemno hladne. Poiskala sem primerno skalo za skok, naredila nekaj hitrih zamahov, ker sem mislila, da me bo hitro gibanje ogrelo, in vriskajoč od mraza pritekla iz vode ter se nastavila toplemu soncu.
Ob tem sem čutila neverjetno svežino. Vsaka celica mojega telesa se je prebujala. To prebujanje me je osvežilo, zbistrilo um in duha. Misli, če so bile pred tem turobne, so postale prežete z navdušenjem in optimizmom.
Spominjam se, ko smo po dvodnevnem hribolazenju prišli do jezera Jasna. Otroci so se potopili v hladno vodo, v mojem umu pa se je oglašal stari znanec: »Ne, ne da se mi.« Pa sem temu, ki me nenehno odteguje od življenja, uspela reči: »Ne, ne boš me ne.« In vseeno, odporu navkljub, zabredla v osvežilno Jasno.
Potopila sem se v njene globine. Zaplavala pod vodo, nekajkrat zajela zrak in se ponovno potopila, kot to počnejo delfini. Jaz in voda sva se združili v prijetno in neskončno enost, v lepoto in globino sedanjega trenutka.
Ko sem prišla iz vode, je utrujenost, ki sem jo pred tem po dvodnevnem hribolazenju čutila, čudežno izginila. Bila sem kot prerojena, čila, sveža, čeprav se je nočilo, polna moči za nove podvige. Zgodila se je čudežna regeneracija, ki se mi je vtisnila globoko v spomin.
Minila so leta …
Jesen se je prevešala v zimo. Okrevala sem po dolgem prehladu in razmišljala, kako bi okrepila imunski sistem.
Pa me pokliče Vlasta. Pravi, da je doživela nekaj, kar bi želela podeliti z menoj. Govori o plavanju v oktobru. Govori o občutku v telesu, ki jo je v hladni vodi preplavil in ji ogrel jedro. O prijetnem občutku, ki ga dotlej še ni doživela. Poslušam jo s celo svojo bitjo in se odločim, da se ji naslednji vikend pridružim.
Vlasta kliče naslednji dan, da bo čez vikend samo pet stopinj in da ne ve, če se bo v tem mrazu kopala. Njen klic me ne odvrne od namere. Grem in se skopava pri petih stopinjah.
In tako se je začelo – hladno kopanje v vseh letnih časih.
Po poti sem spoznala zakonitost, ki pomaga v vodi in pomaga tudi v vseh življenjskih situacijah. Če sem pred tem napačno sklepala, da se bom v hladni vodi ogrela z gibanjem, sem sedaj ugotovila, da me gibanje ne bo ogrelo. V hladni vodi lahko ostanem dlje le, če se v vodi sprostim.
Vas zanima, kako se lahko v ledeno hladni vodi, ki je za organizem velik kratkotrajni stres, sprostim?
Telesna temperatura je običajno okoli 37 stopinj, temperatura vode, ki organizem krepi, pa mora biti pod 15 stopinjami Celzija. Gre za veliko razliko v temperaturi, ki običajno presega 21 stopinj.
V vodi se sprostim z opazovanjem vdiha in izdiha. Samo osredotočim se na pot vdiha, kot ga zaznam v svojem telesu, in na pot izdiha. S pomočjo miselne osredotočenosti in ob pozornemu opazovanju dihanja vse ostalo ni več v središču moje pozornosti in postane nepomembno.
Tam, kjer je misel, je energija. Energija vedno sledi mislim, je eden izmed zakonov, ki ga priznava tudi fizika.
In če sta moja misel in pozornost pri opazovanju dihanja, vse ostalo postane nepomembno. Ko takole opazujem dih, sprejmem situacijo takšno, kot je. Predam se trenutku, sprejmem hladno vodo in voda sprejme mene.
Podobno kot v življenju. Če nas nekaj teži, je to zato, ker situacije ne moremo sprejeti. Ker se ji upiramo. A življenje ubira svoja pota, mnogokrat ne upošteva naših malih želja. Ampak se odvija v skladu z višjimi zakoni, ki jih mi ne poznamo in razumemo.
Čez kakšno minuto se aktivira hipotalamus, žleza v glavi, ki ogreje jedro mojega telesa, da zaščiti notranje organe. Ko se to zgodi, ostati v vodi ni več problem.
Zlijem se s trenutkom. Sva samo voda in jaz. Jaz in ta trenutek. Meje fizičnega izginejo. Zlijem se z vodo, zlijem se z univerzumom. Postanem eno z vsem.
Soočenje z velikim okoljskim stresom, kot je mraz, me ponese v samo nedrje življenja. V sedanji trenutek, kjer ni preteklosti in ni prihodnosti, kjer samo sem. Ponese me v tisto globino, kjer je sedež miru, ljubezni, povezanosti in neizmerne lepote biti.
Ko takole blažena pridem iz vode, doživim naval endorfinov. Občutim vsako celico v mojem telesu, kako se prebuja. V živost, v neizmerno svežino in radost obstoja in bivanja. Počutim se kot novo rojena. In popolnoma prerojena.
V mojem umu se zgodi en velik “re set”. Vse, kar me je bremenilo, se izbriše, kot da pričenjam znova. Z neizmernim navalom svežine, ki ga ne občutim zgolj fizično, ampak tudi na vseh drugih nivojih moje biti.
Naše ožilje s pomočjo srca in diha oživlja telo in omogoča delovanje celotnemu organizmu. Z leti ožilje postane vedno manj elastično, bolj obloženo in zaradi tega togo. Ožilje se lahko stara celo hitreje, kot se staramo mi.
Žil, ven in kapilar je v našem telesu toliko, da bi z njimi lahko dva in pol krat ovili ekvator.
Ali si predstavljate naš organizem, ki je prepreden z ožiljem po dolgem in po čez? Zaradi togosti tega zapletenega in inteligentnega sistema določeni predeli sploh niso več prekrvavljeni. Limbični deli možganov in možgansko deblo ne dobijo dovolj kisika, ker naše ožilje ni dovolj prožno in pretočno.
V preteklosti so bili ljudje izpostavljeni vplivom narave: mrazu, vetru, burji, dežju, snegu, toči, vročini. In ožilje prednikov se je zaradi okoljskih vplivov krčilo in raztezalo. Danes temu ogromnemu sistemu, ki lahko več kot dvakrat ovije ekvator, ne damo priložnosti, da bi utripalo, pulziralo, da bi se raztezalo ob vročini in krčilo ob mrazu in s tem ohranjalo normalno telesno temperaturo.
Ker se tako varujemo pred okoljskimi vplivi, ker sedimo v ogretih prostorih in v toplih oblačilih, smo ožilje oropali sposobnosti prilagajanja, in je zato mnogo bolj obremenjeno.
In ko organizem pričnemo ponovno izpostavljati vplivom, kot je mraz, ožilju omogočimo, da se prične prebujati, da postaja ponovno aktivno. Da se prične naravno krčiti in raztezati in s tem hkrati razbremenimo srce, ker ožilje ponovno prevzame svoj del aktivnosti.
Mraz in hladna voda regenerirata, osvežujeta, zdravita slabo razpoloženje, depresijo, izgorelost, krepita srce in ožilje in delujeta protivnetno. Krepita imunski sistem in vitalnost. Namesto kroničnega stresa pričenjamo čutiti mir in povezanost z naravo, okoljem. Doživimo, kako malo je potrebno za resnično srečo. Ker se bolje počutimo v svoji koži, imamo tudi lepše odnose in več energije za ustvarjalnost in kreativnost.
Narava zdravi, voda krepi in oživlja. In mi smo del te velike, neskončne, inteligentne narave. Ko prestopimo lastne meje in premagamo lasten ne, doživimo delček te veličine, ki nas mnogo, mnogo presega. Doživimo sebe v tej enkratnosti in neponovljivosti trenutka.
Kot pri vsaki stvari je tudi tukaj pomembna rednost. Dolgoročni rezultati pridejo z voljo in vztrajnostjo, ko se hladni vodi izpostavljamo dan za dnem. V reki, v tolmunu, na morju ali pod prho.
Sama vztrajno testiram meje in presegam lastne omejitve. Bodisi pod tušem ali v hladnih vodah prvinskih pohorskih vintgarjev, slapov, potokov ali izvirskih rek. Razlika med hladno vodo, ki ima lahko pozimi zgolj stopinjo in telesno temperaturo je tako velika, da mi je vstop v vodo vedno izziv.
Lažje prenašam ne samo mraz, ampak tudi vročino. Nisem več tista, ki se zavijam v deko, medtem ko je drugim vroče. Lažje se soočam s stresom, ki mi ga prinesejo valovi življenja. In samo doživljanje narave je dobilo novo, žlahtnejšo dimenzijo.
Um in volja postajata močnejša ne samo od ledene vode, ampak tudi od situacij v življenju, ki so mi vedno prestavljale izziv. Skozi preseganje lastnih omejitev se samoizgrajujem in hkrati se v meni krepi zavedanje, da lahko na vseh področjih življenja premikam meje svojih zmožnosti.
Odkrivam, da je razcvet v polnost življenja in bivanja samo stvar odločitve.
Hladno kopanje je na lastno odgovornost, pred tem se posvetujte z zdravnikom.
